Iron Maiden in nesojena koruza

Nekje sredi avgusta smo se z Markzom in Mrgwnom (Mrgon) odpravli v Villo Manin (Codroipo, Udine) na koncert Mejdnov. Hvala"bogu" smo se spravli na pot dosti zgodaj, ker itak ne bi bli mi, če ne bi zalutali.

V bistvu smo zavili prav (skoraj no, en izvoz prepozno) in smo se cel čas vozili bilzu Ville, ampak po nekih odfukanih vaseh, kjer ni bilo nobene žive duše - dobesedno. Tako, da se teoretično nismo izgubili, ampak samo nismo vedeli kje smo.

Kljub temu, da sem Markzu razlagal, naj ustavi in koga vpraša (čeprav ni bilo koga za vprašat), je on situacijo reševal s stricem Guglom oz. GoogleMapsi (pač programer). Ko je obupal in končno poslušal moj nasvet, naj vpraša v kafani, kjer vedno izveš vse, smo najdli iz prve.

Ko smo prišli do Ville, smo najprej ovekovečli ta zgodovinski trenutek, ko z zastavami stojimo kot trije srednješolski paglavci (tako sem se tudi počutil), ki so prišli na koncert Mejdnov. Najbolj prepričljiv je seveda Mrgwn, na sliki skrajno desno.

Na vhodu mi je policaj najprej zatežil za fotoaparat (ko me je varnostnik že spustil mimo), ampak ko smo ga pogledali s tistim nedolžnim pogledom, me je sicer spustil, a opozoril, da če me varnostniki vidijo slikat, mi bojo fotoaparat vzeli (je bil prevelik). Isto sekundo, ko smo prišli na prizorišče je v rokah fotoaparate oz. vsaj telefone držalo 78,6% ljudi, sicer manjše, tako, da je velikost očitno včasih pomembna.

Najprej smo eno spili, potem smo se šli gužvat. Koncert je bil ql, ampak po pravici povedano bi lahko bil boljši (Za svoja leta, sicer kapo dol. Dve uri je pel brez panike). Dvomim, da so bili tudi Maidni pretirano navdušeni nad Udinami. Najprej so pevcu ploskali vedno, ko je kaj povedal, tudi takrat ko je povedal karkoli, kar ni za ploskat. Naprimer, Hello Udine - Yeeeaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!, You all faking suck! - Yeaaaaaaaaaaaaaaa!! (tega dejansko ni rekel..) Zanimivo je bilo tudi, ko so jih klicali nazaj na oder. We want more je zamenjala melodija "Oleee ole ole oleee, Maideeen, Maideeen" (kocine mi grejo pokonci, zdaj ko to pišem). Ne posplošujem, daleč od tega, ampak tam kjer smo stali mi, je bilo tako.

Nič, potem smo spili še eno in k avtu. Tam sem si s polja sposodil nekaj koruze. Markz, ki sicer odlično kuha, je s prve rekel, da je že pretrda in da se jo ne bo dalo jest. Vseeno sem jo vzel in jo po njegovih napotkih najprej dobro skuhal in jo vrgel še v pekač.., pojedel sem polovico, drugo sem zmetal v smeti. Res je bila trda. Nič, on bo drugič vedel za kafano, jaz pa za koruzo.

Ne bom niti začel pisat, da smo nazajgrede zavili...