V sredo je bila na Fakulteti za management debata na to temo. Skratka, rožnati časi še ne prihajajo tako kmalu.

Bi napisal še svoje mnenje o krizi, pa dans nimam časa, sončk je ;), sicer pa koga to sploh zanima :p ;)

Kaj ko bi ze 1x nehal gagat od te recesije. Trgovine so polne, folk kupuje oslarije, firme imajo razlog za odpuščanje.. Pri nas pa itak ni panike, saj smo socialna država po naslednji formuli:

Pri koritu postajajo preveč pohlepni in pobirajo preveč, četrtini se ne da delat (ti sicer najbolj jamrajo o recesiji), potem je tu četrtina, ki dela za 400€ in so tiho. Potem so tu dejansko podjetniki in firme, ki dejansko delajo. No tem država z davki pobere pol, da lahko zalaga tiste, ki doma jokajo o recesiji in se praskajo po jajcnih. Zakaj pa ne, če na črno potegneš še 200 € in te boli kurac. Temu se pri nas reče "socianla država". - vzemi tistim ki delajo in daj tistim ki ležijo. In upamo da nova vlada to poštima.

Kakorkoli, jaz vsem želim zdravo 2009, vsak se pač znajde po svoje in tako je prav.
Še čestitka.

V službi je bilo res naporno. Rabil sem oddih, sprostitev... Spakiral sem vrečke in se odpravil za en teden v švicarske alpe. Na poti sem srečal starca, se zaklepetal in kmalu sva spraznila vso zalogo medice. Ker še nisem bil tako daleč stran, sem se obrnil proti domu po novo zalogo. Domov sem prišel v poznih urah. Odklenil sem vrata in zavohal cigaretni dim. Stopil sem do sobe, pogledal na mizo in obnemel.
Najmlajšo Zofko sem sicer sumil, ker je v kopalnici že parkrat vleklo po dimu, ampak Štefka in Žon-Pate. Srce mi je razbijalo. To, da sem soseda zalotil na Štefki, me sploh ni tako bolelo, kot to, da si je Žon-Pate zvil bel list miru, ki sem ga dobil od vrača V Apačih in z njim..

Ves ta čas sem si zatiskal oči: Oni pa že niso taki.., sosedovi že, ma ne moji. Vse jim kupim, vse jim dam! Nič, vzel sem še par litrov medice, jim pustil še par sto evrov in šel v švicarske alpe.



Dragi starši, niso samo sosedovi taki. Odpret oči..