Evo me, danes spet nekj malega časa za pisat. In spet o poroki.. :) in btw. Za mano je akvarij za ribe, že pobarvan, tako da se zlije s sobo, zdaj čaka samo še na notranjo  dekoracijo in ribe!

Junija sem slikal še eno poroko. Borut (softič, še danes mi teži, da sem mu preveč računal :p ;) ) me je klical, da rabi fotografa, sem bil poročno darilo, ker mladoporočenca, Željko in Katja, najprej sploh nista imela namena met fotografa. Legende.

No, ampak tokrat ne bom objavljal slik s poroke, te bojo počakal na fotofobijo, pejdž z mojimi fotografskimi podvigi, ki ga obljubljam že dve leti, ampak sem vrgel gor Brankota.

Branko je nevestin stric in njena priča. V Kanadi ima firmo, ki se ukvarja s kovino in je  največji fan Elvisa! Ima dva cadillaca, enega doma v Kanadi, drugega tu. Tisti gor je bil celo Elvisov in ga je po njegovi smrti odkupil. Ta drugi, pa je stalno v Slo in ga vozi, ko je tukaj. Med poroko smo ga morali tankat s kanistra, ker je zmanjkalo bencina in ga ni bilo zadosti do naslednje pumpe. Žre čez 20l. Mislim.. smeha.. Branko je bil noro zgovoren in preprost, nenaduvan, in videt bi mogli njegove Elvis muwe!, zakon! S Softičem naja je celo povabil v Kanado, tako da upam, da res greva. Vsega se niti ne spomnim, ker je bila res naporna poroka.. medica tu, medica tam.. 

Ne vem, če je imel na sebi kako stvar, kjer ni pisalo Elvis, od kravate, srajce.., če sem ga prav razumel, je ogromno stvari iz Kanade prinesel tudi našemu goriškemu Elvisu, ki ste ga najbrž že kdaj vidli.., sicer pa je povedal, da je tam ta Elvis scena še precej živa. Imajo cela srečanja, kjer pride cel kup Elvis fanov s kadilaki..

Nič, to je to, slike so spodaj. Malo Elvisa, cadillaca, neveste, ženina in mene s Softičem in Maretom, se trudimo zgledat trezni ;)

Nekje sredi avgusta smo se z Markzom in Mrgwnom (Mrgon) odpravli v Villo Manin (Codroipo, Udine) na koncert Mejdnov. Hvala"bogu" smo se spravli na pot dosti zgodaj, ker itak ne bi bli mi, če ne bi zalutali.

V bistvu smo zavili prav (skoraj no, en izvoz prepozno) in smo se cel čas vozili bilzu Ville, ampak po nekih odfukanih vaseh, kjer ni bilo nobene žive duše - dobesedno. Tako, da se teoretično nismo izgubili, ampak samo nismo vedeli kje smo.

Kljub temu, da sem Markzu razlagal, naj ustavi in koga vpraša (čeprav ni bilo koga za vprašat), je on situacijo reševal s stricem Guglom oz. GoogleMapsi (pač programer). Ko je obupal in končno poslušal moj nasvet, naj vpraša v kafani, kjer vedno izveš vse, smo najdli iz prve.

Ko smo prišli do Ville, smo najprej ovekovečli ta zgodovinski trenutek, ko z zastavami stojimo kot trije srednješolski paglavci (tako sem se tudi počutil), ki so prišli na koncert Mejdnov. Najbolj prepričljiv je seveda Mrgwn, na sliki skrajno desno.

Na vhodu mi je policaj najprej zatežil za fotoaparat (ko me je varnostnik že spustil mimo), ampak ko smo ga pogledali s tistim nedolžnim pogledom, me je sicer spustil, a opozoril, da če me varnostniki vidijo slikat, mi bojo fotoaparat vzeli (je bil prevelik). Isto sekundo, ko smo prišli na prizorišče je v rokah fotoaparate oz. vsaj telefone držalo 78,6% ljudi, sicer manjše, tako, da je velikost očitno včasih pomembna.

Najprej smo eno spili, potem smo se šli gužvat. Koncert je bil ql, ampak po pravici povedano bi lahko bil boljši (Za svoja leta, sicer kapo dol. Dve uri je pel brez panike). Dvomim, da so bili tudi Maidni pretirano navdušeni nad Udinami. Najprej so pevcu ploskali vedno, ko je kaj povedal, tudi takrat ko je povedal karkoli, kar ni za ploskat. Naprimer, Hello Udine - Yeeeaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!, You all faking suck! - Yeaaaaaaaaaaaaaaa!! (tega dejansko ni rekel..) Zanimivo je bilo tudi, ko so jih klicali nazaj na oder. We want more je zamenjala melodija "Oleee ole ole oleee, Maideeen, Maideeen" (kocine mi grejo pokonci, zdaj ko to pišem). Ne posplošujem, daleč od tega, ampak tam kjer smo stali mi, je bilo tako.

Nič, potem smo spili še eno in k avtu. Tam sem si s polja sposodil nekaj koruze. Markz, ki sicer odlično kuha, je s prve rekel, da je že pretrda in da se jo ne bo dalo jest. Vseeno sem jo vzel in jo po njegovih napotkih najprej dobro skuhal in jo vrgel še v pekač.., pojedel sem polovico, drugo sem zmetal v smeti. Res je bila trda. Nič, on bo drugič vedel za kafano, jaz pa za koruzo.

Ne bom niti začel pisat, da smo nazajgrede zavili... 

Vsakič, ko pridem domov na Gorenjsko, pogledat če me še poznajo, se doma za par minut ustavim pri oknu v kuhinji in gledam ven.. in vedno me malo stisne in obrne spomine za 15 let nazaj.

Zraven okna imamo akvarij in notri plava zlata ribica. Ampak vedno, ko jo pogledam se mi dobesedno zasmili. Odkar je sestra v LJ, za ribice skrbi oče, kar je lepo razvidno tudi iz monotonosti akvarija na sliki št.1. Vedno gledam to ubogo ribo, ki "sliši" na ime Lin oz. Bob, kako plava v akvariju, ki leži na beli 1980-style idrijski čipki in je nasut s par fake vijoličnimi dragulji, al karkoli bi to lahko bilo. Plava levo in desno, sama.. ni mi jasno, kako se ji ne zmeša. Na sliki št. 2 je njena nesreča tudi jasno vidna.

Prej sem sestro povprašal, zakaj je riba sama, če se ji misli ta jebeno monotoni akvarij kaj posodobit in na kratko o zgodovini naših zlatih ribic. Čustvena zgodba moram rečt. Riba v akvariju je po vsej verjetnosti Lin - 2. generacija, ampak gremo iz začetka.

Vse se je začelo nekje 7. let nazaj, ko je sestra v 7. razredu OŠ dobila prvo ribo, Berto,  ki pa ni bila zlata. Berta je bila črna riba, in kmalu je dobila družbo, zlato ribico, ki pa ni imela imena. Imena pa ni dobila zato, ker je Berta prvo zlato ribico pojedla preden jo je sestra sploh lahko poimenovala. Na vprašanje "Kako pojedla?" sem dobil odgovor. "Nevem, zjutraj so bili samo se majhni koščki zlate ribice.." Kmalu po tragičnem dogodku umre tudi Berta.

Ker je sestra žalostna, ji oče kupi dve novi ribi, tokrat obe zlati. Eno poimenuje Bob, drugo Lin. Nekaj časa je bil pri bajti mir, nakar ena umre. Kmalu po smrti prve, začne druga skakat iz akvarija. Sestra jo 1x najde na tleh in jo vrne v akvarij. Drugič jo je našla v hladilniku, ki je ob pultu, na katerem stoji akvarij. Tokrat je bil skok usoden. Teoretično je možno, da bi skočila ven, ko je bil hladilnik odprt, a jaz v ta scenarij močno dvomim.

Če pa je vse res, potem je bil to definitivno skrbno načrtovan samomor, kar bi lahko dalo raziskovalcem zlatih ribic precej mislit. (To o trisekundem spominu itak ni res).

No, oče gre po nov par zlatih ribic, od katerih ena umre, druga pa veselo živi naprej. Zamenjali so ji akvarij, ker tisti okrogli baje niso ok. Nevem koji kurac sploh prodajajo zlate ribice v 2-litrskem akvariju. Oče ji redno menja vodo in jo redno hrani, le akvarij je malo monoton.

Skratka, danes mi je dopizdilo. Šel sem do reke namočit noge, pobral par kamnov, doma našel par školjk in Lin oz. Bobu pošmekal akvarij, kar je lepo vidno na sliki št.3. Da pa je očitno bolj zadovoljna kot prej, se lepo vidi na sliki št.4. :p (samo odprite veliko sliko, kjer se dejansko vidi, da se smeje :p )

Zdaj bom v Kopru poštimal en normalno velik akvarij, kupil še eno ribo in jo selim dol. Brez pardona.

Če ma kdo kak akvarij viška, naj piše ;) 

Prejšnji teden, vsaj zdi se mi, da prejšnji, sem slikal Patricijo za nov Torin (karate klub) plakat in letak. Ker bi moral Markz letak poštimat že lep čas nazaj in ker vsako leto zamudijo z reklamo, je bilo spet vse ekspres. Skoraj identično lanski sceni.

Poklicali so Patricijo za "pozirat" (je trenirala), mene za pofotkat, šli smo v telovadnico in poškljocali. Naslednji dan je Markz že poštimal letak, plakat se še dela, ga pedena ena oblikovalka. Ko bo narejen in bo visel kje po Kopru, ga poslikam in pokažem.

Neumesno. Pravkar je v stanovanje uletela Cvetka. Cvetka je čebela, ki pa je mal večja od ostalih čebel, tudi tistih, ki so že po defoltu večje kot običajne čebele. Ne vem kaj ji je, da je tako zaobljena, a moja prva asociacija je, da se najbrž futra s kako medico. Jaz take čebele še nisem videl.  Je bla pri meni že zjutraj, potem odšla in zdaj uletela nazaj. Najbrž so ji všeč moje, po monitorju zlimane, fake sončnice.

Prejšnji teden je uletel netopir, 15 min sem ga prosil, če gre ven in me ni jebal 2%. Se je ganjal okoli lampe na stropu.

Sploh pa, zadnjič me je prijela paranoja. Preden smo šli na šagro, je v stanovanje uletela čebela. In ni bla Cvetka. Skratka, med tem ko sem ji razlagal, če gre lahko ven je padla za polico in to ni OK za mojo domišljijo. Prva asociacija je bila, da se ga bom natreskal s kakim refoškovim likerjem in mi bo potem doma med spanjem šla to cuzat z jezika, nakar bom trznil in me bo tja pičla, kar pa baje ni OK. Skratka, potem sem jo našel, spravil v kozarec in nesel ven.

Kar me bolj skrbi, je to, da je Cvetka nehala brnet in zdaj ne vem, a je šla ven, al je kje tle po stanovanju. Baje, da v življenju med spanjem požremo par pajkov in podobnih reči. Srčno upam, da je cvetka šla na medico.

No, da nadaljujem. Fotke so slikane brez kakršnih koli luči in flešov. Ne maram umetne svetlobe! Pa predlagam da odprete velike, se lepše vidi (klik na to srednjo).

Prejšnjo soboto so v Portorožu odprli nov klub, Manasa. Ambient, ki so ga uredili v bivši Pergoli, mi je bil kar kul, lepo poštimano. Upam, da bo zaživel in ostal živ.

Med fotkanjem mi je ratalo na kratko podebatirat z lastnico, Ireno Lušičič, ki jo najbrž bolj poznate s slovenske modne scene. Če sem prav razumel, je zadevo odprla s fantom in ima kar nekaj idej in planov. Sam sicer redko zalutam v take lokale, ampak bom šel s firbca sigurno kaj pogledat.

Otvoritveni večer je bil v znamenju Jägermeistra, tako da je bilo treba pofotkat znamko in pa seveda folk, predvsem znan folk. No, tu se je zadeva zakomplicirala, ker sem slab poznavalec slovenske "vip" scene.., predvsem kar se tiče obrazov s teh naših čvek revij.

No, tu mi je pomagala prijazna gospodična Meta, ki je štimala celotno zadevo. Malo čudno se je slišalo, vsaj meni, ampak to danes tako je, zgledalo pa je nekako takole: "To je ta in ta" - OK :) - "To je bivsi fant od..ne-spomnim-se-imena", - OK ;) - blage, kdo je ta, katere imena se ne spomnim, kaj šele, kere fante je mela. Ampak smo poštimali, da je blo ok.

Po fotkanju sem pičil še do Izole na Ribiški praznik. Sicer sem bil pozen, koncertov je bilo konec, sem pa vseeno zmazal porcijo kalamarov in porcijo sardelic ;)_

Skratka, če bi gledali obraze z otvoritve, jih imate na 24ur oz. Žurnal24, jaz pa spodaj pripopam par mojih za dušo, pa seveda Jägru malo reklame ;)