Hej! Zamujam zamujam, Šuštar je že 3 tedne nazaj jamral, da kdaj bom objavil drugi del Londona. ;). Evo Šule, samo zate ;). Tistim, ki niste prebrali prvega dela in teoretično nameravate brat tudi ta drugi del, predlagam, da najprej preberete prvega.

Sicer sem napisal, da bo nadaljevanje prvega dela predvsem o dvojniku Cliva Owna, ampak mi je zadnjic uspelo pogledat vse posnetke, in se mi ne da montirat, ker je tega ogromno, tako da za 1x brez videa :)

Ker je prvi del nadpovprečno navdušil nekaj mojih frendov, tudi ta drugi del malo podaljšam - kronološko s poudarkom na traparijah.

Ok, Z Mark(z)om bi mogla iz Trsta štartat malo do treh, pa je bila spet neka štala na letališčih in je let za kako uro zamujal, ampak ravno prav, da sm lahko potem 10 min fotkal sončni zahod. Tole spodaj je ena od 50-ih fotk sončnega zahoda, ki sem jih škljocinil. Tega enostavno ne moreš nehat gledat ;)

Najbolj nor sončni zahod nad oblaki ;)

Z letališča (Stansted) je potem še kako uro vožnje do Londona. V Londonu sva najprej spokala direktno do hostla, kjer so mi ob prijavi med drugim dali neko EKO prevleko za povšter, ki sem jo itak odprl in strgal tam, kjer jo nebi smel, probleme pa sem mel tudi z magnetmini karticami (jih imajo namesto ključa). Markz ni bil sicer nič boljši, ker je svojo zgubil po 15 min.

Pizdarije sem imel tudi z lijakom - o tem kasneje, in s cimro, ki je spala pod mano na pogradu. Najprej sem mislil, da je tip, ker je vlekla celo noč ko konj. Zjutraj sem dojel, da je v bistvu ženska in me je kar malo streslo.., zmrazilo, mislim, na smeh mi je šlo.. ;)

Duke of Argyll, pivo za 1,6 funta v Centru Londona in kot sem že pisal v prvem delu, je povprečna cena teh njihovih domačih piv okoli 2,3 funta, tako da čenče o dragem pivu v londonu ne držijo.

Duke of Argyll je bil prvi pub kamor sva šla. Tu sva pila tisto najcenejše pivo za 1,60 funta. Ko so ga zaprli sva šla proti hostlu, ker se nama po klubih ni dalo skakat.

Saj ni za verjet, ampak na poti domov sem dejansko premleval, kako bom zdaj uletel v sobo, ker vsi spijo, in študiral, če bi prižgal luč, da ja ne bom koga zbudil, mislim..

V glavnem, luč je bila prižgana, sploh pa nisem bil zadnji, ker je eno uro za mano uletela še "the cimra" - nalita do amena (puna ko brod, bi reku Lapić starejši). V bistvu ji je tisto hrkanje kar oproščeno. Najprej si je 2 ure sezuvala štumfe in potem se je še pol ure basala pod pograd.  

Drugi dan sva šla 2 kroga po Londonu in obdelala vse lanske pube s to razliko, da sva se letos v vsakem malo zadržala - več različnih domačih pivo so meli, dalj sva bila tam ;)   

Mikrovalovka pred eno od trafik

Covent Garden in eko hamburgerUstavila sva se tudi na Covent Garden-u , kjer sva vzela par vrst čokoladnih bombonov in naredila res najslabšo potezo v vseh štirih dneh. Nek domačin nama je za 5 funtov prodal neko zgodbo o kao domače vzgojeni govedini in nama prodal hamburger, medtem ko je za sosednjem štandu Poljak za 5 funtov delil hude čevape s krompirjem in nekimi dodatki. Ko sva že dobila najine Eko hamubergerje z Eko govedino, sva še 10 min gledala kako poljak obrača čevape.

Markz je skočil še v Apple store po nekaj malenkosti. Apple store-i so res fenomen. Ni šans, da kjerkoli vidiš tako oblegano in polno nabito "računalniško" trgovino. Tudi na ulicah in undergroundu redko srečaš koga brez ipoda.      

Lijaki z dvema pipamaEvo, pa smo pri famoznih pipah. Starejši lijaki imajo 2 pipe, iz ene teče vroča iz druge pa seveda mrzla. Zdaj pa bodi frajer in si umij roke, ali pa obraz ;). 

Na to temo sva sicer sestavljala nekaj teorij in najbolj preprosta je seveda ta, da si pač naliješ vodo v lijak in se potem umiješ, ampak nikjer ni bilo tistega gumijastega čepa, da bi zamašil odtok, zato je bilo jutranje umivanje malo bolj zabavno kot ponavadi. Najprej si naliješ malo mrzle, potem zmešaš s toplo in je.., sliši se sicer izi, ampak.. ene 2x sem se spekel za popizdit.. ;). Več o ločenih pipah si lahko preberete na Bonn Voyage blogu.

Ta je slikana v enem od pubov, enake pa sva imela v hostlu.

MeryXmasLondnski fastfoodi in manjfancy restavracije sploh niso tako drage, kot marsikdo naklada. Cene v Mcdonaldzu so čisto primerljive z našimi. Na spodnji sliki je račun iz Pizza Huta, kamor sva letela na pico, kolo in pivo.

Ko sva se vsedla za mizo, sem pogledal soseda in Markzu rekel "Jaz bom kar tole, kar ma on ", nakar je Markz dodal, "Hja, mu boš kar vzel a?". Potem naja on pogleda, se zasmeji in reče "hehe, Slovenci". Tako, da Maja in Mateja nista bile edine Slovenke, ki sem jih srečal ;)

Prijazna natakarica s prijaznim sporočilom na računu ;)

Na podzemni železnci pogosto srečaš razne umetnike oz. glasbenike, ki tam na različne načine služijo denar. Kot sem napisal že v prvem delu, so ljudje nenormalno prijazni in marsikdo vrže vsaj nekaj drobiža.

Sicer pa redko vidiš koga, da bi tako kot pri nas, samo sedel z napisom Sem brez dela. Večinoma vsi počnejo nekaj zanimivega. Poleg tega tipa spodaj, sva tisti dan srečala še fanta, ki je brez roke igral kitaro - in igral hudo dobro.

No tole spodaj je pa tipičen angleški  "zajtrk". Klobase, slanina, jajce, fižol in toast s katerega se maščoba kar cedi, če ga obrneš pokončno ;). Šla sva v isto restavracijo v Camnden town, kot leto prej in kot da me ni izučilo, si spet naročim njihov pravi čaj z mlekom, ki ga ne prebavljam.

Ko sva pojedla, sva po hitrem postopku pičila na domače točeno ;). 

 
English Full breakfast ima za razliko od navadnega (toast, čaj z mlekom, marmelada in druge varjante) ponavadi zraven še slanino in jajca.

Na podzemni sva se ustavila v enem izmed tunelov, kjer me jo moral Markz čakat, da sem jaz experimantiral z idejami ;).V bistvu je to edina slika oz. edini set slik, kjer sva oba gor :).

Spodaj je ena od kolegic iz prvega dela. Ena od veveric s katero sem se zabaval na poti do Buckingham palace ;) 

Veveric je v londonskih parkih ogromno in so povsem navajene na ljudi.

In še skupinska slika z Majo in Matejo, ki sta mi razlagale, kje je Split ter štirimi Francozi ;).

Na sliki manjka še Američan, ki v Dubaju že nekaj časa uči angleščino. Ta nas je kasneje zvlekel v enega od klubov, kjer je zgodaj zjutraj do mene uletel varnostnik, me peljal po nekih hodnikih v neko pisarno in me spraševal zakaj snemam. So zelo strogi glede tega ;). Ko sem mu razložil, da pač malo snemam za spomin in ko je videl, da mam že nekaj domače-točenih v riti, me je spustil nazaj pred vhod ;)

To je to, spišem še London part 3, ker sva vidla še par hudih zadev, med drugim razstavo 100 milijonov sončničnih semen v galriji Tate Moderen. Več o tem v tretjem delu.. ;)

Za letošnji božič sem šibal v London. Spet z Mark(z)om in spet nenapovedano. Glede na to, da nisem nek velik pristaš letenja, sem imel tokrat dokaj čuden občutek, da bo dejansko vse OK. In to neglede na novice o snežnem kaosu, zasneženih letališčih in ljudeh, ki tam spijo 2-3 dni.

V bistvu sva prišla gor že 3 dni pred božičem, tako da sva imela dosti časa za pohajat in sem in tja obiskat kak pub, za božič pa je Markz zbolel, ostal v hostlu in me reveža naslednje jutro pustil kar samega ;). Sicer je najbrž vedel, da to ni dobra ideja, predvsem zato, ker sem imel prazno baterijo in ker ve, da mi po glavi hodijo neumnosti, a na koncu je bilo vse lepo in prav ;).   

Če sem na Fotofobiji s prvega obiska v Londonu objavil galerjo London: Cities that never sleep, to definitivno ne drži za dan po božiču. Kot so mi kasneje povedali fantje v pubu, do katerega še pridemo, je to edini dan ko London spi in so glavne ulice popolnoma prazne. To se sicer ne da opisat, ampak dejansko sem hodil po sredini glavnih cest, še bolj zabavno pa je to, da imam fotke praznih ulic, ki jih teoretično lahko škljocneš samo na ta dan ;). 

Bloomsbury Street je ena večjih ulic v središču Londona. Jutro po božiču je bila tako kot vse druge skoraj popolnoma prazna.

Zaprte so bile tudi vse trgovine in večinoma tudi pubi. Na Oxford Streetu je bil odprt le kebab, kjer je kebab-majster, ki tam kebabe prodaja za 4,5 funta, vzel flumaster in štirico spremenil v sedmico. Jap, in še vedno je imel gužvo.

Nekaterim je zjutraj še vedno dogajalo. Ko me je videl na ulici, je začel vpit naj ga slikam ;) 

Zaprta je bila tudi podzemna. Sicer so prav te dni štrajkali, kajti delala ni niti naslednji dan, tako da ne vem, če je bila ta dan zaprta zaradi štrajka ali božiča, ampak v vsakem primeru sem vesel, da sem moral pohajat peš.

Londonski podzemni sistem (Londun Undergroud oz. The Tube) je drugi najdaljši na svetu (prvi je Shanghajski). Skupaj ima okoli 400km prog in okoli 270 postaj, ga pa konstantno nadgrajujejo. Zadeva na prvi pogled zgleda zapletena, ampak je v resnici zelo preprosta in uporabna.  

Še ena prazna stranska ulica v središču Londona.

No, po kaki uri hoje se mi zabliskajo oči, ker končno najdem odprt pub. Preden sem dobil za pit, sem moral natakarjem v vedro vreč nekaj drobiža, pač božična fora, da so imeli zvečer za bandat. Zanimivo je to, da po teh pubih natakarji ne hodijo od mize do mize, ampak si moraš pijačo iskat na šank. Kakorkoli, dokaj hitro sem imel pred sabo že 3 kozarce in dokaj hitro sem z natakarji padel v debato v kateri sem izvedel vse o angleških mikropivovarnah in njihovih pubskih navadah.

Skratka, tam pridejo v pube takoj po službi, kjer veselo debatirajo in se smejijo, okoli 11h zvečer pa natakar z zvoncem (ki pri nas pomeni šankrudno) naznani zadnjo rundo. Po 20-ih minutah zazvoni še 1x in takrat je treba ven.

Pomemben podatek je predvsem ta, da so tam vsi nenormalno prijazni. Če koga rukneš oz. kdo rukne tebe, sledi opravičevanje in pozdravljanje - Cheers mate!, Sorry mate!, medtem ko bi pri nas že 2x dobil po pički. Tudi samega vzdušja se ne da primerjati z našim, niti ne v kakih angleških pubih pri nas, ker vzdušje pač delajo ljudje s svojo kulturo.

Angleška piva iz mikropivovarn so noro dobra in zaradi nižjih obdavčitev cenejša od navadnih. Povprečno stanejo od 2 do 2,5 funta, najcenejši je bil 1,6 funta (1,80 €) za pint (0,6dcl) v centru Londona. Pri nas je cena za malo pivo v flaši tudi 2,5 do 3,5 €. Večinoma sem probal kar vsa, redkokateri pubi pa ponujajo ista, kot ostali. Stalni so načeloma le bolj znani - npr. London Pride.

Ker nikjer nisem dobil hrane, se me je pivo kar malo prijelo, res pa je, da sem jih srkal po hitrem postopku. Stric, okoli 60let star Škot, ki je stal poleg mene, je parkrat kar malo pogledal in me kasneje, ko sva padla v debato, tudi vprašal, če vedno pijem tako hitro. Rekel sem mu, da mi tako dobro tečejo le ta njihova domača piva in da sem na pobožično jutro nenormalno žejen, kar je sicer redkost :p.

Stric me je potem zvlekel v prijateljev pub nekje v nekih ulicah, kjer sem testiral še nekaj domačih piv. Ko sem dojel, da ob tem tempu nikakor ne pridem do Buckinghamske palače, kamor sem bil namenjen, sem taktično spizdil. 

National gallery, trafalgar square. Ker je Markz bolan ležal v hostlu, sem se moral slikat sam - protestno na eni nogi ;) - Mraz mi je bilo med tem ko sem čakal da se sproži.

Na poti sem se ustavil še pred National gallery, se pofotkal in šibal naprej skozi St. James park, kjer sem se nakaj časa ubadal z vevericami. 

V vseh londonskih parkih so veverice zelo domače, če imate kaj za pod zob vam brez problema jejo iz roke. 

No potem se pa zgodba spet zaplete. Tam srečam dve Slovenki (Majo in Matejo), ki me v angleščini vprašata, če ju lahko slikam. Ko mi povesta da sta iz Slovenije, jima povem, da vem kje je in da sem že bil v Splitu, nakar mi razložita, da je Split na Hrvaškem.. OK, po tem, ko jima povem, da tudi sam govorim slovensko, se odpravimo v Mkdonaldz, kjer se spoznamo še s štirimi Francozi, ki se mi začnejo nasmihat. Jap.

No, ko med nami steče debata, mi povejo, da smo v bistvu cimri v hostlu, v sobi nas je bilo 20, ampak ostalih niti nisem registriral, ker sem bil bolj malo tam.

Vsi skupaj se potem odpravimo naokoli. Kot da ni bilo dosti presenečenj in naklučij, nas blizu Picadilly Circus-a, v neki ulici sreča dokaj zabaven tip in vpraša, če nam odpre pub, češ da doma nima kaj delat in da gre na eno pivo. Skratka, tip, ki zgleda in govori isto kot Clive Owen, nam pred nosom odklene pub in nas povabi noter. No o tem pa jutri oz. 1x ta teden, ko najdem čas za spisat. Tip si definitivno zasluži čisto nov zapis na blogu ;). V njem pa še o klubih in traparijah, da je izlet v London drag ;)

Sem pozabil njegovo ime, ampak zame je bil Clive. Zgledal in govoril je identično kot Clive Owen. Delal se je norca iz vsega in vseh tam, ampak v dobrem smislu. Fuck, shit in podobne besede pa so bile skoraj v vsakem stavku ;)

p.s. Alergičnim picajzlom se opravičujem za slovnićne greške in pomote :*

(pred)zadnji dan navsezgodaj pridemo na Camden. Bili smo (pre)zgodnji, saj se trgovinice in marketi (tržnice) odpirajo okoli 10h, zato se vsedemo v bližnji barček in naročimo English breakfirst. Slanina, klobase, omlet, fižol in toast, vseskupaj ene 3x namočeno v olje. Srce se ti skoraj ustavi.

Camden je res odštekan del Londona, cel kup trgovinic s kičem, majicami in spominki. Veliko goth in darkerskih stvari. Veliko različnih kultur, predvsem punk-a. Na vsakem korako zanimivi ljudje in zanimive štacune. Res ql. Se splača pogledat.

Po potepanju po Camden-u, kjer srečamo tudi simpatično dekle, ki Denisa fehta za čik, se spet zbašemo na sub (podzemno). Na sub-u zamenjamo par postaj, spijemo pivo ali 2 in se odpravimo v Covent garden. Tam se potepamo po ulicah in na eni srečamo kakih 20 paparacev, ki se zbirajo pred vhodom v restavracijo. Ustavimo se in povprašamo kaj se dogaja. Eden nam odgovori, da čakajo Paris Hilton, ki je medtem večerjala. Tudi mi smo čakali kakih 5 min, nato obupali.

Lakota nas pripelje v Mcdonalds (drugič v 3 dneh), kjer se  nabašemo s hamburjerji. Medtem ko jemo skozi okno gledamo nekega aktivista. Tip poskuša na zelo oseben način (kao, ti si car, ustavi se za minuto) ustavljati folk in jim razlagati neke aktivistične fore, a ga žal niti en ni jemal resno. Na minuto je mimo izložbe švignilo kakih 100 ljudi. Torej v pol ure kake 3000. Niti enega mu ni uspelo ustaviti. Tam se pač vsem mudi. Redko vidiš, da kdo koga pozdravi, vsak s hudim tempom teče v svojo smer in ne jebe žie sile.

Ko se najemo se s Subom zbašemo še do Westminstrske palače oz. Big Bana kjer naredimo par fotk. Od tam gremo do hostla, kjer pustimo kramo in se zbašemo še na par pintov (5,6 dcl-iterskih piv). Drugi dan ob 7h zjutraj na letališče in domov. Bilo je nepozabno :)

Prva noč v hostlu brez pripomb. Markz in Denis sicer kao nista spala, ker je folk stalno uletaval v kopalnico, ki je bila na koncu hodnika, ampak pustmo to. Še to, tistih 20 funtov na noč smo dali za svojo sobo s svojo kopalnico in smo zasedli 3 od 4 postelj. Če bi bili 4-je bi bil strošek toliko manjši.

Zjutraj se odpravimo do AppleStore na Regent street-u. Tam se vse odpira bolj pozno (kake 9h -10h). Poleg nas stoji dokaj stara suhljasta gospa z Apple vrečko v roki in čaka da se odpre trgovina. V trgovini kakih 60 prodajalcev. Le za koga, se sprašujemo?. No, to smo ugotovili naslednji dan okoli 3h popoldan. Vrste pri blagajnah lahko primerjamo z našimi vrstami za jutranji kruh. Noro. Tudi na ulici redko srečaš koga brez Ipoda..

No, potem smo spet lutali po ulicah, se peljali s subom v vse možne smeri in spet lutali po ulicah (vmes spili kako pivo). Popoldan smo se zbasali do Hyde parka, pa v National portrait gallery, kjer smo si hoteli ogledat razstavo Annie Leibovitz, pa si je nismo, je pa Markz itak kupil knjigo. Zvečer smo šli pogledat Tower bridge in potem vsi zjebani počasi nazaj na Great Portland Street. Tam se vstavimo v Albany Pub-u pojemo hamburger, spijemo pivo ali 2 in gremo do hostla. Na pivo. Potem spat..

Markz-u crkne laptop in tako pristanemo v Londonu. Pač je hotel po MAC-a ampak je med tem že popravil star laptop, karte za letalo so bile že kupljene in jebatga, smo šli gor. No, da takoj razbijem teorije o dragem Londonu.

Spali smo v luxuznem hostlu v centru Londona za 20 funtov na noč, v centru Londona pili pivo za 3 funte in dobro jedli od 6 do 10 funtov, kar je isto kot pri nas. Res je, da je funt padel, ampak to zdj nima veze.
Sploh pa, da ne pozabim omenit, da za 3 funte dobiš (angleški) pint piva, kar znese 5,68 dcl.

V Londonu sem bil prvič. Nasploh sem z letalom letel prvič. V nedeljo popoldan smo pristali na Stansted-u, nato z busom do Liverpool Streeta od tam peš v hostel. Se razpakirali in šli do Oxford streeta. Tam nas začne dajat žeja, zato se zbašemo v Pub (v čajna tawn-u), kjer naročimo 3 pinte. Opazimo, da smo v pubu sami tipi in se v hecu nasmejemo.. "Kot da smo v gay pubu". No po 10 min ugotovimo, da dejasnko smo v gay-pub-u. V miru spijemo pivo in počasi do hostla. Več v drugem postu.

Par fotk s prvega dneva.