V službi je bilo res naporno. Rabil sem oddih, sprostitev... Spakiral sem vrečke in se odpravil za en teden v švicarske alpe. Na poti sem srečal starca, se zaklepetal in kmalu sva spraznila vso zalogo medice. Ker še nisem bil tako daleč stran, sem se obrnil proti domu po novo zalogo. Domov sem prišel v poznih urah. Odklenil sem vrata in zavohal cigaretni dim. Stopil sem do sobe, pogledal na mizo in obnemel.
Najmlajšo Zofko sem sicer sumil, ker je v kopalnici že parkrat vleklo po dimu, ampak Štefka in Žon-Pate. Srce mi je razbijalo. To, da sem soseda zalotil na Štefki, me sploh ni tako bolelo, kot to, da si je Žon-Pate zvil bel list miru, ki sem ga dobil od vrača V Apačih in z njim..
Ves ta čas sem si zatiskal oči: Oni pa že niso taki.., sosedovi že, ma ne moji. Vse jim kupim, vse jim dam! Nič, vzel sem še par litrov medice, jim pustil še par sto evrov in šel v švicarske alpe.
Dragi starši,
niso samo sosedovi taki. Odpret oči..