Za letošnji božič sem šibal v London. Spet z Mark(z)om in spet nenapovedano. Glede na to, da nisem nek velik pristaš letenja, sem imel tokrat dokaj čuden občutek, da bo dejansko vse OK. In to neglede na novice o snežnem kaosu, zasneženih letališčih in ljudeh, ki tam spijo 2-3 dni.

V bistvu sva prišla gor že 3 dni pred božičem, tako da sva imela dosti časa za pohajat in sem in tja obiskat kak pub, za božič pa je Markz zbolel, ostal v hostlu in me reveža naslednje jutro pustil kar samega ;). Sicer je najbrž vedel, da to ni dobra ideja, predvsem zato, ker sem imel prazno baterijo in ker ve, da mi po glavi hodijo neumnosti, a na koncu je bilo vse lepo in prav ;).   

Če sem na Fotofobiji s prvega obiska v Londonu objavil galerjo London: Cities that never sleep, to definitivno ne drži za dan po božiču. Kot so mi kasneje povedali fantje v pubu, do katerega še pridemo, je to edini dan ko London spi in so glavne ulice popolnoma prazne. To se sicer ne da opisat, ampak dejansko sem hodil po sredini glavnih cest, še bolj zabavno pa je to, da imam fotke praznih ulic, ki jih teoretično lahko škljocneš samo na ta dan ;). 

Bloomsbury Street je ena večjih ulic v središču Londona. Jutro po božiču je bila tako kot vse druge skoraj popolnoma prazna.

Zaprte so bile tudi vse trgovine in večinoma tudi pubi. Na Oxford Streetu je bil odprt le kebab, kjer je kebab-majster, ki tam kebabe prodaja za 4,5 funta, vzel flumaster in štirico spremenil v sedmico. Jap, in še vedno je imel gužvo.

Nekaterim je zjutraj še vedno dogajalo. Ko me je videl na ulici, je začel vpit naj ga slikam ;) 

Zaprta je bila tudi podzemna. Sicer so prav te dni štrajkali, kajti delala ni niti naslednji dan, tako da ne vem, če je bila ta dan zaprta zaradi štrajka ali božiča, ampak v vsakem primeru sem vesel, da sem moral pohajat peš.

Londonski podzemni sistem (Londun Undergroud oz. The Tube) je drugi najdaljši na svetu (prvi je Shanghajski). Skupaj ima okoli 400km prog in okoli 270 postaj, ga pa konstantno nadgrajujejo. Zadeva na prvi pogled zgleda zapletena, ampak je v resnici zelo preprosta in uporabna.  

Še ena prazna stranska ulica v središču Londona.

No, po kaki uri hoje se mi zabliskajo oči, ker končno najdem odprt pub. Preden sem dobil za pit, sem moral natakarjem v vedro vreč nekaj drobiža, pač božična fora, da so imeli zvečer za bandat. Zanimivo je to, da po teh pubih natakarji ne hodijo od mize do mize, ampak si moraš pijačo iskat na šank. Kakorkoli, dokaj hitro sem imel pred sabo že 3 kozarce in dokaj hitro sem z natakarji padel v debato v kateri sem izvedel vse o angleških mikropivovarnah in njihovih pubskih navadah.

Skratka, tam pridejo v pube takoj po službi, kjer veselo debatirajo in se smejijo, okoli 11h zvečer pa natakar z zvoncem (ki pri nas pomeni šankrudno) naznani zadnjo rundo. Po 20-ih minutah zazvoni še 1x in takrat je treba ven.

Pomemben podatek je predvsem ta, da so tam vsi nenormalno prijazni. Če koga rukneš oz. kdo rukne tebe, sledi opravičevanje in pozdravljanje - Cheers mate!, Sorry mate!, medtem ko bi pri nas že 2x dobil po pički. Tudi samega vzdušja se ne da primerjati z našim, niti ne v kakih angleških pubih pri nas, ker vzdušje pač delajo ljudje s svojo kulturo.

Angleška piva iz mikropivovarn so noro dobra in zaradi nižjih obdavčitev cenejša od navadnih. Povprečno stanejo od 2 do 2,5 funta, najcenejši je bil 1,6 funta (1,80 €) za pint (0,6dcl) v centru Londona. Pri nas je cena za malo pivo v flaši tudi 2,5 do 3,5 €. Večinoma sem probal kar vsa, redkokateri pubi pa ponujajo ista, kot ostali. Stalni so načeloma le bolj znani - npr. London Pride.

Ker nikjer nisem dobil hrane, se me je pivo kar malo prijelo, res pa je, da sem jih srkal po hitrem postopku. Stric, okoli 60let star Škot, ki je stal poleg mene, je parkrat kar malo pogledal in me kasneje, ko sva padla v debato, tudi vprašal, če vedno pijem tako hitro. Rekel sem mu, da mi tako dobro tečejo le ta njihova domača piva in da sem na pobožično jutro nenormalno žejen, kar je sicer redkost :p.

Stric me je potem zvlekel v prijateljev pub nekje v nekih ulicah, kjer sem testiral še nekaj domačih piv. Ko sem dojel, da ob tem tempu nikakor ne pridem do Buckinghamske palače, kamor sem bil namenjen, sem taktično spizdil. 

National gallery, trafalgar square. Ker je Markz bolan ležal v hostlu, sem se moral slikat sam - protestno na eni nogi ;) - Mraz mi je bilo med tem ko sem čakal da se sproži.

Na poti sem se ustavil še pred National gallery, se pofotkal in šibal naprej skozi St. James park, kjer sem se nakaj časa ubadal z vevericami. 

V vseh londonskih parkih so veverice zelo domače, če imate kaj za pod zob vam brez problema jejo iz roke. 

No potem se pa zgodba spet zaplete. Tam srečam dve Slovenki (Majo in Matejo), ki me v angleščini vprašata, če ju lahko slikam. Ko mi povesta da sta iz Slovenije, jima povem, da vem kje je in da sem že bil v Splitu, nakar mi razložita, da je Split na Hrvaškem.. OK, po tem, ko jima povem, da tudi sam govorim slovensko, se odpravimo v Mkdonaldz, kjer se spoznamo še s štirimi Francozi, ki se mi začnejo nasmihat. Jap.

No, ko med nami steče debata, mi povejo, da smo v bistvu cimri v hostlu, v sobi nas je bilo 20, ampak ostalih niti nisem registriral, ker sem bil bolj malo tam.

Vsi skupaj se potem odpravimo naokoli. Kot da ni bilo dosti presenečenj in naklučij, nas blizu Picadilly Circus-a, v neki ulici sreča dokaj zabaven tip in vpraša, če nam odpre pub, češ da doma nima kaj delat in da gre na eno pivo. Skratka, tip, ki zgleda in govori isto kot Clive Owen, nam pred nosom odklene pub in nas povabi noter. No o tem pa jutri oz. 1x ta teden, ko najdem čas za spisat. Tip si definitivno zasluži čisto nov zapis na blogu ;). V njem pa še o klubih in traparijah, da je izlet v London drag ;)

Sem pozabil njegovo ime, ampak zame je bil Clive. Zgledal in govoril je identično kot Clive Owen. Delal se je norca iz vsega in vseh tam, ampak v dobrem smislu. Fuck, shit in podobne besede pa so bile skoraj v vsakem stavku ;)

p.s. Alergičnim picajzlom se opravičujem za slovnićne greške in pomote :*

Markz-u crkne laptop in tako pristanemo v Londonu. Pač je hotel po MAC-a ampak je med tem že popravil star laptop, karte za letalo so bile že kupljene in jebatga, smo šli gor. No, da takoj razbijem teorije o dragem Londonu.

Spali smo v luxuznem hostlu v centru Londona za 20 funtov na noč, v centru Londona pili pivo za 3 funte in dobro jedli od 6 do 10 funtov, kar je isto kot pri nas. Res je, da je funt padel, ampak to zdj nima veze.
Sploh pa, da ne pozabim omenit, da za 3 funte dobiš (angleški) pint piva, kar znese 5,68 dcl.

V Londonu sem bil prvič. Nasploh sem z letalom letel prvič. V nedeljo popoldan smo pristali na Stansted-u, nato z busom do Liverpool Streeta od tam peš v hostel. Se razpakirali in šli do Oxford streeta. Tam nas začne dajat žeja, zato se zbašemo v Pub (v čajna tawn-u), kjer naročimo 3 pinte. Opazimo, da smo v pubu sami tipi in se v hecu nasmejemo.. "Kot da smo v gay pubu". No po 10 min ugotovimo, da dejasnko smo v gay-pub-u. V miru spijemo pivo in počasi do hostla. Več v drugem postu.

Par fotk s prvega dneva.